Posebna zahvala gre seveda slovenskemu veleposlaniku v Vatikanu g. Reberniku, da nas je povabil na koncert in pa zahvala Jožku Kertu, ki se je kot predsednik društva Mohorjan odzval na vabilo in nas spravil tja.
Pa če kar začnemo s fotografijami. Moram poudariti, da na trenutke, ko bi lahko naredil boljše fotografije, enostavno to ni bilo mogoče, ker sem bil navdušen in očaran nad videnim.
Prva fotografija je samo za občutek, kako je potovanje potekalo in koliko nas je bilo (bil je še en avtobus spremljevalcev).
Kaj hitro je minil dan med vožnjo in že se je za grički Toskane skrilo sonce.
Glavna vpadnica pred Rimom. Fotka je nastala samo ena in to malenkost nenatančno, ampak še vedno se vidi italjanski način vožnje - potem pa se v Ljubljani kregajo :D.
Cerkev sv. Pavla v Rimu je ena najširših cerkva na svetu - širša je od cerkve sv. Petra v Vatikanu. Na zgornjem robu (v tistih krogih) so mozaiki prav vseh papežev do sedaj - tudi Benedikta XVI.
Nisem bil edini fotograf na krovu. :).
Na desni g. Jožko - na levi Kaja - v ozadje pa se je vrinila cerkev sv. Petra - med njunima glavama pa ob slovesnostih maha papež :)
Tudi moja draga poje in pozira.
Pa tudi Klemen ja nastavil svoj pomežik soncu ravno pred mojega 70-200.
Cerkev, v kateri smo peli, je bila okrašena s kipi okostnjakov.
Prvi preizkus je bil dokaj uspešen - dokler nisem prišel peti tudi jaz.
Naša predraga zborovodkinja Helena si je grizla prste že 4 ure pred samim začetkom koncerta.
Vsi nastopajoči: levo godalni kvartet Feguš, mezzosopranistka Valentina Ovnič, Zbor, na sredini g. Rebernik, g. Kert in župan občine Prevalje g. Tasič, na desni pa še dva člana kvarteta, tenorist Marjan Trček in trobentača Jani Lorber in Jure Gradišnik - manjka pa še Maks Strmčnik - organist
Rim je slavno mesto, vendar zelo, zelo umazano.
V tem neredu se najde tudi prostor za zelo stare avtomobile.
Obzidje, ki loči Vatikan od Rima - ni čudno da sta si tako različna.
Slovesna predaja denarja za taksi (smejoči a.k.a. boogie, je zjutraj prespal avtobus) :).
Na sprejemu v pisarni našega veleposlanika so nas lepo sprejeli in nam postregli.
Veleposlanik nas je potem popeljal v sprejemno dvorano, kjer papež sprejema ljudi, ko je dež itd. Notri prideš samo s posebno vstopnico in ima 6200 sedežev in 12400 stojišč.
Papež iz odra dvorano vidi takole (to je polovica, več ni šlo noter):
Boštjan je razmišljal o veličini svetih objektov, ali pa tudi ne.
G. Strmčnik se je odločil, da počije na nagrobniku.
Preddverje cerkve sv. Petra - zopet vse v zlatu.
Sveta vrata so ena od 4-ih vrat v cerkev in jih odpre papež enkrat na 25 let.
Notranjost je neverjetna in tudi ogromna.
Črke na napisu so visoke 1.5m, s prejšne slika pa lahko vidite da so majhne proti sami cerkvi - kakšen je šele ta kip, ki visi na steni.
V cerkvi je za steklom eno Michelangelovih največjih del - Pieta.
Baldahin, pod katerim papež mašuje, je težak 26 ton in visok 9 metrov.
Angelski grad
Številni vodnjaki te presenetijo: zelo zanimivo oblikovan konj z ribjim repom, ki gleda iz vode.
Ena cerkev
Še ena cerkev
Panteon iz 1. stol. pr. Kr. 43m v širino in višino
Skozi luknjo v kupolastem stropu nikoli ne pade dež in je edina razsvetljava. Zanimivost - luknja je velika 9m in cel prostor je dovolj svetel brez dodatne osvetlitve. Do sedaj še ni razlage.
Kako svetla je dejansko notranjost.
Še ena cerkev.
Pogled iz visokih stopnic.
Ekipa, ki je potovala v petek popoldne po Rimu.
En zanimiv avtoportret. Slikal sem se v Klemnov objektiv - on pa mene nazaj. ;)
Razgled je bil lep.
Jure bi Rim zaužil tudi skoraj dobesedno.
Čas je bil popoln za silhuete, ampak ni prostora za vse.
Zaradi neke državne proslave je gorel ogenj v velikih baklah, vojaki pa so ga stražili.
Skuterjev je povsod polno, ampak tega mi je uspelo ujeti res zanimivo.
Brez obiska znanega koloseja seveda ni šlo.
Ena najbolj znanih fontan v Rimu je fontana Trevi, kajti gre za naravni izvir ene najbolj čistih voda v mestu. Možno si jo je tudi naliti - na desni strani je speljan manjši izvir in zelo dobro odžeja.
Izvir je privlačen celo za galebe.
Vseh teh znamenitosti ne bi videli, če ne bi bil naš vodič (ki je bral iz knjige) Marko. Je treba reči, da mu je šla stvar zelo dobro od rok.
Vseh ni navdušil tako zelo kot mene.
Med potjo nazaj smo se ustavili še v majhnem mestu na skalah, ki je bilo nekoč papeška utrdba. V tem mestu pa se je našel prostor za eno večjih katedral - in je resnično ogromna.
Zadnja fotografija pa je zelo slab poskus združitve dveh fotk (nimam ne izkušenj, ne programa). No, se pa vsaj informativno vidi, kako je katedrala dejansko izgledala. Vidi se tudi njena velikost napram ljudem, ki hodijo pred njo.
To je to. Slik ni malo, ampak še zdaleč niso vse (800). Srečno smo prispeli domov in ostali so resnično čudoviti vtisi.
